Prvi in drugi steber: koliko si lahko obetamo?
Ključni cilj, ki so si ga zastavili načrtovalci modernizacije našega pokojninskega sistema je zaustaviti padec razmerja med javno pokojnino in neto plačo na 56%. Ključno orodje pa postopno povišanje upokojitvene starosti na 65 let. Ali je cilj realen in bo orodje učinkovito, lahko sklepamo na osnovi Eurostatovih projekcij prebivalstva za Slovenijo iz leta 2008.
Poenostavljeni izračun vzdržnosti javnega pokojninskega sistema nam pokaže, da bi v primeru prenosa vseh socialnih transferov iz pokojninske blagajne na proračun, sedanje razmerje med zaposlenimi in starostnimi upokojenci omogočalo javno pokojnino v višini 55% neto plače. S podaljšanjem upokojitvene starosti na 65 let bo še desetletje možno zagotavljati javne pokojnine v višini 50% plače. Po merilih OECD pa tudi tako razmerje med pokojnino in plačo vodi v revščino, čeprav naj bi ciljno razmerje znašalo 70%.
Simulacije torej kažejo, da celo drastični dvig upokojitvene starosti na 65 let ne bo mogel zaustaviti nadaljevanja padanja javnih pokojnin, ki že pri sedanji višini ne zadoščajo za življenje. To pomeni, da nujno potrebujemo višje pokojnine. Zagotovimo pa jih lahko samo iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja. Polovici zaposlenih bo dodatna pokojnina nekoliko izboljšala upokojitveni standard. Njihova skupna pokojnina bo v povprečju dosegla 60% njihove plače. Tistim, ki se bodo dodatno pokojninsko zavarovali leta 2010 le še 55% njihove plače. Ni dovolj, vendar precej več kot si lahko obetajo bodoči upokojenci le od javnega pokojninskega zavarovanja. Za večjo dodatno pokojnino pa bo potrebno povišati premije, prilagoditi naložbeno politiko mladim, predvsem narediti čim več, da bo kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje postalo cenjena dobrina.
V takih demografskih razmerah pomeni prenizka podpora dodatnim pokojninskim zavarovanjem (drugi in tretji steber) obsodbo sedanjih in še bolj bodočih upokojencev na revščino.
Projekcija razmerja med zaposlenimi in upokojenci do leta 2050:
V primeru povišanja upokojitvene starosti na 63 let, bi se sedanje razmerje med zaposlenimi in upokojenci 1,65:1 ohranilo do leta 2018, v primeru dviga upokojitvene starosti na 65 let pa bi se to razmerje ohranilo do leta 2024. Sedanje razmerje med zaposlenimi in starostnimi upokojenci omogoča javno pokojnino v višini 55% neto plače.
S spoštovanjem,
mag. Peter Filipič, l.r.
predsednik uprave
Pokojninska družba A, d.d.
Sporočilo za javnost 9 december 2009.doc
Poenostavljeni izračun vzdržnosti javnega pokojninskega sistema nam pokaže, da bi v primeru prenosa vseh socialnih transferov iz pokojninske blagajne na proračun, sedanje razmerje med zaposlenimi in starostnimi upokojenci omogočalo javno pokojnino v višini 55% neto plače. S podaljšanjem upokojitvene starosti na 65 let bo še desetletje možno zagotavljati javne pokojnine v višini 50% plače. Po merilih OECD pa tudi tako razmerje med pokojnino in plačo vodi v revščino, čeprav naj bi ciljno razmerje znašalo 70%.
Simulacije torej kažejo, da celo drastični dvig upokojitvene starosti na 65 let ne bo mogel zaustaviti nadaljevanja padanja javnih pokojnin, ki že pri sedanji višini ne zadoščajo za življenje. To pomeni, da nujno potrebujemo višje pokojnine. Zagotovimo pa jih lahko samo iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja. Polovici zaposlenih bo dodatna pokojnina nekoliko izboljšala upokojitveni standard. Njihova skupna pokojnina bo v povprečju dosegla 60% njihove plače. Tistim, ki se bodo dodatno pokojninsko zavarovali leta 2010 le še 55% njihove plače. Ni dovolj, vendar precej več kot si lahko obetajo bodoči upokojenci le od javnega pokojninskega zavarovanja. Za večjo dodatno pokojnino pa bo potrebno povišati premije, prilagoditi naložbeno politiko mladim, predvsem narediti čim več, da bo kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje postalo cenjena dobrina.
V takih demografskih razmerah pomeni prenizka podpora dodatnim pokojninskim zavarovanjem (drugi in tretji steber) obsodbo sedanjih in še bolj bodočih upokojencev na revščino.
Projekcija razmerja med zaposlenimi in upokojenci do leta 2050:
V primeru povišanja upokojitvene starosti na 63 let, bi se sedanje razmerje med zaposlenimi in upokojenci 1,65:1 ohranilo do leta 2018, v primeru dviga upokojitvene starosti na 65 let pa bi se to razmerje ohranilo do leta 2024. Sedanje razmerje med zaposlenimi in starostnimi upokojenci omogoča javno pokojnino v višini 55% neto plače.
S spoštovanjem,
mag. Peter Filipič, l.r.
predsednik uprave
Pokojninska družba A, d.d.
Sporočilo za javnost 9 december 2009.doc
« nazaj
